Menu
Zgodba o Martinu Krpanu
Na Notranjskem je nekoč živel Martin Krpan, močan in samosvoj človek. Ukvarjal se je s tihotapljenjem angleške soli, zaradi česar ga je oblast preganjala.
Nekega zimskega dne, ko je Krpan tovoril sol na svoji kobilici, mu je nasproti prišel voz, na katerem je bil cesar, ki pa ga Krpan ni prepoznal. Voz se je hitro bližal, zato je Krpan svojo kobilico, s tovorom vred, prestavil in jo tako umaknil pred prihajajočim vozom. Cesarja je Krpanova moč presenetila, zato ga je ogovoril, da bi ga malo bolje spoznal. Seveda mu Krpan ni povedal, kaj v resnici tovori.
Čez kako leto ali več po tem dogodku je na Dunaj prišel strašni velikan Brdavs. Surovež, ki je pokončal vsakega, ki mu je prišel naproti. Cesar se je zbal za svoje ljudstvo, takrat pa se je spomnil na Krpana in ga dal poklicati v upanju, da ga bo njemu uspelo ugnati. Krpan se je odzval in prišel na Dunaj.
Potem ko se je dobro najedel, si je sam v kovačnici skoval orožje, ki ga je potreboval za boj. To je bila kot nekakšna velika sekira, s katero je takoj posekal najlepšo lipo na cesarskem vrtu in iz nje naredil debel kij. Ko je cesarica videla, kaj je naredil z njeno najljubšo lipo, je bila strašno jezna. Krpan pa se ni zmenil za vzvišeno cesarico in se raje odpravil v hleve iskat primernega konja za boj. Pa ga ni bilo – celo cesarstvo ni premoglo dovolj močnega konja za Krpana, zato se je odločil, da gre po svojo kobilico.
Nastopil je dan velikega boja. Brdavs se je ob pogledu na preprostega kmeta in šibko kobilico začel glasno smejati. Prepričan je bil, da bo nasprotnika z lahkoto premagal. Ko sta si segla v roko, je Krpan Brdavsu tako močno stisnil roko, da je Brdavsu kri udarila izpod nohtov. Brdavsa je presenetila silna Krpanova moč in z vso silo je planil nad junaka. Vendar se Krpan ni dal ugnati. Brdavsu je nastavil kij, v katerem je obtičal silakov meč in mu z mesarico odsekal glavo. Ves Dunaj je slavil junaka, ki je premagal groznega Brdavsa. Cesar je bil tako vesel, da je Krpanu v zahvalo ponudil svojo hčer za ženo, pa ga je Krpan zavrnil. Želel je samo, da mu cesar izda dovoljenje za prevažanje soli. Cesar je Krpanu ugodil in slovenski junak se je vrnil v rodni Vrh pri Sveti Trojici.
Nekega zimskega dne, ko je Krpan tovoril sol na svoji kobilici, mu je nasproti prišel voz, na katerem je bil cesar, ki pa ga Krpan ni prepoznal. Voz se je hitro bližal, zato je Krpan svojo kobilico, s tovorom vred, prestavil in jo tako umaknil pred prihajajočim vozom. Cesarja je Krpanova moč presenetila, zato ga je ogovoril, da bi ga malo bolje spoznal. Seveda mu Krpan ni povedal, kaj v resnici tovori.
Čez kako leto ali več po tem dogodku je na Dunaj prišel strašni velikan Brdavs. Surovež, ki je pokončal vsakega, ki mu je prišel naproti. Cesar se je zbal za svoje ljudstvo, takrat pa se je spomnil na Krpana in ga dal poklicati v upanju, da ga bo njemu uspelo ugnati. Krpan se je odzval in prišel na Dunaj.
Potem ko se je dobro najedel, si je sam v kovačnici skoval orožje, ki ga je potreboval za boj. To je bila kot nekakšna velika sekira, s katero je takoj posekal najlepšo lipo na cesarskem vrtu in iz nje naredil debel kij. Ko je cesarica videla, kaj je naredil z njeno najljubšo lipo, je bila strašno jezna. Krpan pa se ni zmenil za vzvišeno cesarico in se raje odpravil v hleve iskat primernega konja za boj. Pa ga ni bilo – celo cesarstvo ni premoglo dovolj močnega konja za Krpana, zato se je odločil, da gre po svojo kobilico.
Nastopil je dan velikega boja. Brdavs se je ob pogledu na preprostega kmeta in šibko kobilico začel glasno smejati. Prepričan je bil, da bo nasprotnika z lahkoto premagal. Ko sta si segla v roko, je Krpan Brdavsu tako močno stisnil roko, da je Brdavsu kri udarila izpod nohtov. Brdavsa je presenetila silna Krpanova moč in z vso silo je planil nad junaka. Vendar se Krpan ni dal ugnati. Brdavsu je nastavil kij, v katerem je obtičal silakov meč in mu z mesarico odsekal glavo. Ves Dunaj je slavil junaka, ki je premagal groznega Brdavsa. Cesar je bil tako vesel, da je Krpanu v zahvalo ponudil svojo hčer za ženo, pa ga je Krpan zavrnil. Želel je samo, da mu cesar izda dovoljenje za prevažanje soli. Cesar je Krpanu ugodil in slovenski junak se je vrnil v rodni Vrh pri Sveti Trojici.
Martin Krpan v sedanjosti
Nekega dne se je mlad Ljubljančan Martin Krpan odpravil v Celovec v nakupovalno središče. Tja je po naključju prišel tudi predsednik Avstrije. Nek fantek je igral na avtomat, pa mu ni in ni šlo. Nakar je Krpan prijel za ročko in z neverjetno hitrostjo iz avtomata dečku privlekel igračko. Deček je veselo poskočil, se zahvalil in odšel.
Predsednik, ki je to videl, se je začudil. Šel je h Krpanu in ga vprašal, kdo je. Krpan je bil v zadregi in se mu je predstavil. Predsednika je še zanimalo, kaj počne v nakupovalnem središču. Martin je iz žepa izvlekel majhno nokio in brez pozdrava odšel. Predsednik je obstal brez besed in zapomnil si je spretnega in samozavestnega moža.
Čez nekaj let je Dunaj okužil grozen računalniški virus. Nihče ni vedel, kako se ga rešiti. Na Dunaj so klicali največje računalniške mojstre, pa nikomur ni uspelo. Naenkrat se je predsednik spomnil tistega dogodka in skrivnostnega moškega v celovškem nakupovalnem središču izpred nekaj let. Na medmrežje so vtipkali njegovo ime in otročje lahko je bilo najti njegov slovenski naslov. Živel je v majhnem stanovanju v Ljubljani. Avstrijski predsednik je velel poslati limuzino za g. Krpana, ki se je na povabilo nemudoma odzval. Krpan je bil malo zmeden, saj ni vedel, da je v nakupovalnem središču srečal predsednika Avstrije. Malo ga je bilo tudi sram, saj nemščine ni znal, poleg slovenščine pa je odlično obvladal angleščino. Nihče pa mu ni povedal, zakaj ga potrebujejo.
Po nekaj sto kilometrih udobne vožnje so prispeli na Dunaj. Tam mu je predsednik povedal, zakaj ga potrebujejo, seveda so za pogovor potrebovali slovenskega tolmača. Nato ga je povabil, naj si izbere napravo, s katero bo ugnal trdovratni računalniški virus. Izbiral je lahko med najboljšimi pametnimi telefoni, tablicami in računalniki. A Krpan je z roko segel v žep po svojo malo nokio in dejal, da mu povsem zadostuje. Predsednika je bilo malo sram, ker mu ni mogel ustreči, zato mu je ponudil najboljše pomočnike. Krpan pa si je želel le svojega psa Pikija za družbo.
In začelo se je delo. Delal je tri dni in tri noči, brez počitka. Tu in tam je počohal Pikija, ki je zvesto ležal ob lastnikovih nogah. Končno je bilo delo opravljeno. Krpan je imel velike podočnjake in strašno se mu je zehalo, a s svojim delom je bil zadovoljen.
Predsednik je bil presrečen. Krpanu je ponujal milijone, velikanska posestva … Martin Krpan pa je v zadregi izjavil, da potrebuje le dovoljenje za prodajo telefonov v Avstriji, saj je do tedaj to počel nezakonito. Avstrijski predsednik je bil tako zadovoljen, da je njegovo željo nemudoma uresničil.
Tako se je še istega dne Martin Krpan s Pikijem vrnil domov in življenje je med Dunajem in Ljubljano steklo po starem.
Helena Birsa, 5. a
Predsednik, ki je to videl, se je začudil. Šel je h Krpanu in ga vprašal, kdo je. Krpan je bil v zadregi in se mu je predstavil. Predsednika je še zanimalo, kaj počne v nakupovalnem središču. Martin je iz žepa izvlekel majhno nokio in brez pozdrava odšel. Predsednik je obstal brez besed in zapomnil si je spretnega in samozavestnega moža.
Čez nekaj let je Dunaj okužil grozen računalniški virus. Nihče ni vedel, kako se ga rešiti. Na Dunaj so klicali največje računalniške mojstre, pa nikomur ni uspelo. Naenkrat se je predsednik spomnil tistega dogodka in skrivnostnega moškega v celovškem nakupovalnem središču izpred nekaj let. Na medmrežje so vtipkali njegovo ime in otročje lahko je bilo najti njegov slovenski naslov. Živel je v majhnem stanovanju v Ljubljani. Avstrijski predsednik je velel poslati limuzino za g. Krpana, ki se je na povabilo nemudoma odzval. Krpan je bil malo zmeden, saj ni vedel, da je v nakupovalnem središču srečal predsednika Avstrije. Malo ga je bilo tudi sram, saj nemščine ni znal, poleg slovenščine pa je odlično obvladal angleščino. Nihče pa mu ni povedal, zakaj ga potrebujejo.
Po nekaj sto kilometrih udobne vožnje so prispeli na Dunaj. Tam mu je predsednik povedal, zakaj ga potrebujejo, seveda so za pogovor potrebovali slovenskega tolmača. Nato ga je povabil, naj si izbere napravo, s katero bo ugnal trdovratni računalniški virus. Izbiral je lahko med najboljšimi pametnimi telefoni, tablicami in računalniki. A Krpan je z roko segel v žep po svojo malo nokio in dejal, da mu povsem zadostuje. Predsednika je bilo malo sram, ker mu ni mogel ustreči, zato mu je ponudil najboljše pomočnike. Krpan pa si je želel le svojega psa Pikija za družbo.
In začelo se je delo. Delal je tri dni in tri noči, brez počitka. Tu in tam je počohal Pikija, ki je zvesto ležal ob lastnikovih nogah. Končno je bilo delo opravljeno. Krpan je imel velike podočnjake in strašno se mu je zehalo, a s svojim delom je bil zadovoljen.
Predsednik je bil presrečen. Krpanu je ponujal milijone, velikanska posestva … Martin Krpan pa je v zadregi izjavil, da potrebuje le dovoljenje za prodajo telefonov v Avstriji, saj je do tedaj to počel nezakonito. Avstrijski predsednik je bil tako zadovoljen, da je njegovo željo nemudoma uresničil.
Tako se je še istega dne Martin Krpan s Pikijem vrnil domov in življenje je med Dunajem in Ljubljano steklo po starem.
Helena Birsa, 5. a
Martin Krpan na odru
1. prizor
Nastopajoča: Močilar, Fran Levstik
Dan se je prevesil v večer in mrak se je počasi spuščal nad pokrajino. V zakotni vasi je hodil mož z velikim cilindrom na glavi. Približeval se je koči, v kateri je živel njegov stari znanec.
Močilar (presenečeno): O, Fran! Pa si me le prišel obiskat.
Levstik: Seveda, saj si me že včeraj spomnil, da moram priti.
Močilar: Kar vstopi, postrezi si z jedačo in pijačo.
Levstik (nestrpno): Rad bi, a mudi se mi, zato kar brž stopiva k lipi, da mi poveš svojo zgodbo.
In tako je Močilar začel pripovedovati …
2. prizor
Nastopajoča: Cesar, Martin Krpan
Na Notranjskem stoji vas Vrh pri Sveti Trojici. Tam je nekoč živel Martin Krpan, močan in samosvoj človek. Nekega dne je zapadlo veliko snega in Krpan je tovoril sol na svoji kobilici, kar je bilo takrat strogo prepovedano. Mimo se je pripeljal cesarski voz. Krpan je brž premaknil svojo kobilico s soljo vred, da je voz ne bi podrl.
Cesar (začudeno): Tega moža si je vredno zapomniti. Kaj pa tovoriš?
Krpan (umirjeno): Kresilno gobo pa nekaj brusov. Nič prepovedanega.
Cesar: Čemu pa si bruse naložil v vreče?
Krpan: Bojim se, da od mraza ne bi popokali. Zato sem jih zavil v slamo in potisnil v vreče.
3. prizor
Nastopajoči: Cesar, Martin Krpan, sluga, kočijaž
Čez nekaj let je na Dunaj prispel hudoben velikan Brdavs, ki je sejal smrt povsod, kamor je stopil.
Cesar (zaskrbljeno): Možje in žene bežijo z Dunaja zaradi suroveža Brdavsa. Kmalu bo Dunaj le še opustošeno mesto.
Kočijaž: Kaj pa če bi poklicali tistega silaka, ki je pred leti z lahkoto dvignil svoo kobilico, kot da bi dvignil pero?
Cesar: Ko bi vaj vedel, kako mu je ime in kje živi?
Kočijaž: Pa vprašajmo ljudstvo po njegovem imenu. Zagotovo ga poznajo.
Kočijaž je cesarjevega slugo odpeljal na Notranjsko. Po številnih vaseh sta spraševala po mogočnežu z ubogo kobilico.
Sluga: Dober dan, ali poznate močnega moža, ki dvigne svojo kobilico pa še tovor na njej?
Krpan: Ja, to sem pa jaz, Martin Krpan.
Kočijaž: Ste se mi zdeli znani.
Krpan: Od kod pa me poznate?
Kočijaž: Pred nekaj leti ste cesarju pokazali svojo moč. Prestavili ste kobilico in drevo.
Krpan: Je bil v kočiji cesar?
Sluga: Da, in sedaj vas potrebuje na Dunaju zaradi hudobneža Brdavsa. Meni, da bi ga lahko le vi premagali.
Krpan: Če pa je tako, pa brž krenimo na pot.
Vstopili so v kočijo in čez nekaj dni so že bili na Dunaju. Potovali so hitreje, saj med drugim kočijo vlekla Krpanova kobilica.
4. prizor
Nastopajoči: Cesar, Martin Krpan, kočijaž
Ko so prispeli na Dunaj so opazili, da so vsi oblečeni v črno. Nikjer ni bilo veselih obrazov.
Cesar (žalostno, potrto): Brdavs je pokončal mojega sina.
Krpan: Enkrat za vselej bom naredil temu konec.
Kočijaž: A ste vi mož, ki lahko izruva drevo?
Krpan: Tako je! Jaz sem Martin Krpan.
Cesar: Kako sem vesel, da te vidim. Kaj ko bi se takoj odpravila v orožarno, da si izbereš primerno orožje za boj?
Se odpravita …
5. prizor
Nastopajoči: Cesar, Martin Krpan, Brdavs
V orožarni.
Krpan: Imate pa veliko orožja.
Cesar: Da, da. Tukaj imamo najboljše orožje v cesarstvu.
Krpan: A res nimate nič boljšega? (lomi meče)
Cesar: Če to ne bo v redu, ne vem, kaj bo.
Krpan: Veste kaj. Odpeljite me k najbližjemu kovaču.
Cesar: Takoj, takoj, seveda. Pridi za menoj, da ti pokažem.
V kovačnici.
Krpan: Prinesite mi največje kladivo in največji kos železa in zakurite dober ogenj.
Martin kuje.
Cesar: Kaj pa to kuješ? Izgleda podobno mesarici.
Krpan: Da, da. To je mesarica. (Gre ven in začne sekati lipo.)
Cesar: Kaj pa delaš? To je cesaričina najljubša lipa! Ubila me bo!
Krpan: Kar je, je. Drevo je drevo. Saj lipe rastejo povsod, kamor pogledaš.
Cesar molči, Krpan oblikuje kij iz lipovine.
Krpan: Zdaj samo še konja potrebujem, saj se ne bom bojeval peš.
Cesar: Pojdi z menoj v stajo in izberi, katerega koli hočeš.
Krpan: Imeti mora dovolj moči. Bom vzel tistega, ki ga ne morem povleči čez prag.
Cesar: Le poskusi. Ampak svarim te, konji so močni. Lahko te kateri ubije.
Martin povleče enega za drugim čez prag.
Krpan: Tukaj ni konja zame, pojdimo drugam.
Cesar: Boljših konjev v cesarstvu ni, s temi se moraš zadovoljiti.
Krpan: Nočem takega konja, ki bo pod mojo težo pred Brdavsom pokleknil, vam v sramoto, meni v breme. Jaz imam svojo kobilico, ki je nihče ne zvleče čez prag.
Cesar: Ne vem, ali si norec ali me imaš za norca.
Krpan: Nisem norec, moja kobilica je boljša od katerekoli druge. Stavim svoje življenje, da je nihče ne povleče čez prag. Majhna kobila, velika moč.
Cesar: Martin, napočil je čas za dvoboj!
Martin odjezdi k Brdavsu, noge skoraj vleče po tleh.
Brdavs: Kaj to je tisti Krpan, ki je z Vrha pri Sveti Trojici? Zbeži proč, dokler se mi še smiliš.
Krpan: Hitro se izpovej Bogu, dokler se še lahko, saj se mi mudi. Prijezdi bliže, da si podava roke, nikoli si jih nisva prej in nikoli si jih ne bova pozneje.
Podala sta si roke in odjezdila vsak na svojo stran. Zdivjala sta si nasproti in Brdavs je zamahnil z mečem, vendar se mu je zataknil v kij, s katerim ga je Martin povlekel na tla in mu nastavil mesarico.
Krpan: Zdaj pa hitro zmoli. Mudi se mi domov za mojo peč.
S temi besedami mu odseka glavo in odide roti mestu.
6. prizor
Nastopajoči: Cesar, Martin Krpan, ljudstvo, cesarica, minister Gregor
Dunajčani: Krpan nas je rešil! Hvala ti, Krpan! Živel Krpan!
Cesar (hvaležno): Ker si premagal groznega Brdavsa, si lahko izbereš kar koli iz cesarstva. Ponujam ti tudi svojo edino hčer Jerico.
Krpan (nekoliko nejevoljno): Poročen sem bil, a je moja žena umrla. Ko sva prenašala grozdje v Trst, je zbolela in umrla. Vaša hči je sicer lepa, a prešibka za težaško življenje. Kaj bi bilo, če bi se ji enako zgodilo kot moji pokojni ženi?
Cesarica (ogorčeno): Ne dam ti svoje hčere, ne! Če si premagal Brdavsa, še ne pomeni, da lahko imaš, kar želiš. Dam ti sod vina, 105 pogač, 20 jancev in 48 krač. Vse to moraš do doma prenesti, potem pa s tem naredi, kar želiš.
Cesar (potiho): Bova že midva naredila, da bo za vsakega pravično!
Krpan (odločno): Jaz bom kar šel. Bog naj vas varuje, jaz vas več ne bom. Pa ne zamerite!
Cesar: Čakaj, no. Daj si dopovedati! Bog nas obvari, saj nisi voda!
Krpan (ponosno): Kaj menite, da nisem dovolj slišal? Zakaj ste izbrali ravno mene' mene, čisto navadnega kmeta? Kaj vam je bilo to drevesce? Tak les raste na vsakem travniku, a Krpana pa ni za vsakim grmom!
Cesar (roteče): Krpan, kar želiš, to dobiš.
Minister Gregor (vzvišeno): Gospostvo, norec Stehan je umrl. Menim, da bi ga Krpan lahko nadomestil, saj sta si nekoliko podobna.
Krpan (jezno): Kar mislite si. Enkrat sem bil vaš bebec, a drugič ne bom. Cesar, no povejte mi, le kaj sem tovori takrat, ko sva se prvič na štiri oči videla.
Cesar: Nosil si kresilno gobo pa bruse.
Krpan: O, cesar, cesar. Za kresilno dobo vem toliko kot vi za Jeruzalem. Okrog sem vas prinesel.
Cesar (radovedno): Kaj pa si tovoril?
Krpan: Angleško sol.
Cesar (razburjeno): Saj to je vendar nezakonito!
Minister Gregor (odločno, jezno): Primite te ga! Brž, ta je nevaren!
Krpan (posmehljivo): Kdo me pa bo, a? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kot ražnjič. Ne bi rekel. Jaz bi samo opravljal svoje delo še naprej. In ako bi mi odobrili prevažanje soli, to bi mi bilo v čast.
Cesar (spravljivo): Dobro, če je to, kar želiš, potlej pa minister napiši, kar je rekel.
Minister Gregor (ogorčeno): Vendar …
Cesar (odločno): Napiši!
Krpan: Kaj pa cesarica?
Cesar: Z njo bom že jaz uredil.
Krpan: Hvala lepa, končno bom lahko brezskrbno sol prenašal in vsakemu, ki me bo ustavi, bom pisemce v zobe vrgel. Ako mi ne zamerite, vas bom sedaj zapustil. A le še eno prošnjo imam. Človeka potrebujem, da me pospremi. Mesto je veliko in človek se kaj hitro izgubi.
Cesar: Pospremili te bodo pa srečno, Krpan!
Krpan: Srečno tudi vam. Če se še kakšen Brdavs pojavi, veste, kje me najdete.
Minister Gregor pa nič.
Enej, Ivona, Karolina, Maja, Anet, Lana, Andrej in ostali učenci iz 7. C